Eno leto z biografijo Andreja Jereba

Skozi okna njegove pisarne v Izoli je tistega dne sijalo močno zimsko sonce. Na mizo je postavil dva lončka s kavo, usedla sva se za njegovo mizo, obdano tudi z nekaj izbranimi pokali in fotografijami dirkalnikov, s katerimi je nekoč na dirkah dobival žulje. Po prvih petnajstih minutah, namenjenih sproščenemu klepetu, sem vklopil diktafon in on je začel govoriti o svojem otroštvu, starših in lastnih iskrenih sanjah.


To je bilo 10. januarja leta 2019, ko sva začela z Andrejem Jerebom tudi v praksi uresničevati svoj načrt o knjigi, biografiji. Že po nekaj minutah, ko se je vidno zavzeto vrnil k svojim začetkom in se predvsem dotaknil bistva te knjige – to je lastnih sanj, predanosti in zaupanja tonom največje iskre svojega življenja –, sem vedel, da bo povedal odlično zgodbo. In vesel sem bil, da sem lahko jaz tisti, ki jo bo za vedno zapisal.


Ob izidu knjige se poznava že skoraj 20 let. Julija leta 2000 je v Dugem Selu na Hrvaškem slavil svojo prvo zmago v skupni razvrstitvi, in ko je po zadnji hitrostni preizkušnji pripeljal v servisno cono, kjer so rumeno seat ibizo kit car očistili in pripravili na polivanje s šampanjcem na ciljni rampi, sem bil prvi, ki je po tej krstni zmagi vzel njegovo izjavo. Takrat sem kot dvajsetletnik tudi prvič uradno stopil na novinarsko pot in konec tega leta, ko je osvojil prestižni naziv avtomobilista leta v Sloveniji, z njim tudi opravil prvi intervju. Andrej je dirkal naprej, osvajal je zmage in naslove, jaz pa sem do izida najine skupne knjige prav tako že skoraj 20 let zvest novinarstvu.


Najini poti sta si bili v marsičem zelo podobni in vzporedni, zato je bilo tudi to knjigo toliko lažje napisati. Podobno kot Andreja je tudi mene že v otroških letih reli zadel v srce kot puščica. Tudi sam sem kot desetletnik z največjim ponosom nosil kapo Braneta Küzmiča in pogosto stal ob praznih cestah ter si domišljal, kako bi tam mimo peljali dirkalniki za reli. V ta šport sem vstopil drugače, a spet tako zelo podobno kot Andrej. Oba sva sledila otroškim sanjam in notranjemu glasu, da jim je treba vztrajno slediti.


V teh 20 letih so se medijski svet in tehnologije podajanja informacij izrazito spremenili. Ko sem pisal prve članke, se je internet kot medij šele uveljavljal in tudi razvoj socialnih omrežij je bil oddaljen še vsaj deset let. Takrat je bilo treba sredi Budve v Črni gori vsak dan iskati lokale z urejenim dostopom do interneta, kjer je bilo mogoče naložiti podatke in obveščati domačo javnost o najnovejših rezultatih. Na enem izmed relijev me je neki varnostnik s starim golfom večkrat na dan peljal s Fruške gore v Novi Sad in nazaj, da bi tam v pisarni le za nekaj minut prišel do internetnega dostopa. Nekaj let pozneje smo na relijih svetovnega prvenstva več ur iskali hotele z dobrim brezžičnim omrežjem, da bi le lahko v Slovenijo poslali televizijsko reportažo za večerna poročila. Vsi skupaj smo lahko le sanjali o današnjih tehnoloških možnostih, ko je mogoče vse potrebno opraviti z mobilnim telefonom in dostop do interneta dobesedno ves čas nosimo s seboj v žepu.


Andrej je bil tudi logični gost obeh mojih knjig o reliju in avtomobilskem športu Usodna strast. Že tam sem zapisal, kako so se večkrat prepletale osebne zgodbe posameznikov. Andrej je nekoč občudoval Küzmiča in na parkirišču pred blokom v Izoli preprosto stoenko soseda Vlada Krivca, jaz pa se iz otroških let prav tako spomnim predvsem svoje »Küzmičeve« kape in njegove zadnje »petke« v Marlborovih barvah. Mnogo let pozneje smo vsi skupaj sedeli v toyoti landcruiserju in se peljali proti Srbiji. Midva s Krivcem kot medijska podpora, Küzmič kot športni vodja ekipe Sava Seat Racing ter spet prerojena legenda avtomobilskega športa na celotnem območju nekdanje Jugoslavije, Jereb pa takrat že vodilni in daleč najbolj prepoznaven slovenski dirkač. Zdelo se mi je neverjetno, kako so se naše zgodbe prepletale.


So bila vse to res naključja?


Bistvo relija prav zato zame nikoli niso bili dirkalni avtomobili, temveč vedno predvsem ljudje. Njihove zgodbe, iskrena in neposredna doživetja, izražena čustva. Vse to je izžarevala tudi vsaka Andrejeva beseda za to knjigo. In njena rdeča nit; tisto o njegovi želji po navdihu in kako je lahko uspelo preprostemu fantu iz Izole, ki je imel le iskrene sanje. Pa o iskanju in spoznanju lastne življenjske iskre. Ko je govoril o koncu svoje kariere in nerešenih osebnih dilemah, pri tem pa se mu je nezavedno tresla desna roka; da, takrat sem videl, kako iskreno je govoril prek celotne knjige.


Nato je na mizo postavil še dva lončka s kavo, jaz pa sem spet vključil diktafon in začel snemati njegove besede. In naslednjič spet, pa nato še enkrat in tako vse do konca. Do zadnje izrečene besede, ko sva si lahko za svoje opravljeno delo segla v roke. Jaz pa bi še. Nisem želel, da bi bilo vsega že konec. Pisanje takih zgodb in vožnja vrhunskih dirkalnikov v reliju; vse to je tako zelo podobno in te lahko na tako primerljiv način enako neozdravljivo zasvoji.

You May Also Like

WRC “selfiji”: Ok, hvala za pogovor, lahko še eno fotko?

Življenje s strastjo: pišem že 20 let in izidem (skoraj) vsak dan

Letos ne bom pisal! Ha, in že nastaja nova biografija – Valter Bonča.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *